O meni
Anamarija Štiherl,
bac. scienth. pth.


Poleg izvajanja terapij sodelujem v različnih projektih, kjer predavam in svetujem. Svoje znanje redno nadgrajujem z udeleževanjem različnih predavanj in delavnic ter prebiranjem strokovne literature. Naklonjena sem interdisciplinarnemu pristopu oziroma pogledu, kjer terapevt združuje znanja in metode različnih teorij in pristopov, ter tako svojim klientom nudi tisto, kar najbolj potrebujejo.
Redno se vključujem v supervizijski proces, kjer skupaj s supervizorjem in kolegi strokovno reflektiramo svoje delo, izmenjujemo mnenja, znanje in različne poglede na terapevtski proces. Supervizija je pomemben del odgovornega in kakovostnega psihoterapevtskega dela, saj terapevtu omogoča kontinuirano strokovno rast, ohranjanje lastne psihične stabilnosti ter še bolj celostno in strokovno podporo klientom. Pri tem identiteta in vsebine klientov vedno ostajajo strogo zaupne.
Pri svojem delu spoštujem Etični kodeks Evropske krovne zveze za psihoterapijo (EAP), Etični kodeks ECPP ter Zakon o varstvu osebnih podatkov Republike Slovenije.
Trenutno delujem v okviru Centra za osebnostni razvoj in psihoterapijo v Ljubljani in se pri svojem delu srečujem tako z mladostniki kot odraslimi, ter nudim individualno, partnersko in družinsko psihoterapijo.
Pri svojem psihoterapevtskem delu sem zavezana k spoštovanju Etičnega kodeksa Evropske krovne zveze za psihoterapijo (EAP), Etičnega kodeksa (ECPP) in Zakona o varstvu osebnih podatkov Republike Slovenije.

Kako sama doživljam psihoterapijo
Psihoterapijo razumem kot varen in pristen odnos, v katerem je posameznik lahko slišan, sprejet in razumljen brez obsojanja. Verjamem, da prav skozi iskren, empatičen in zaupen terapevtski odnos človek postopoma pridobi prostor, da se lahko varno dotakne svojih najglobljih stisk, ran in notranjih doživljanj. Ko so te izkušnje raziskovane na spoštljiv in podporen način, se začnejo procesi razumevanja, notranjega celjenja ter postopnega zmanjševanja simptomov. Psihoterapijo razumem kot proces samospoznavanja, notranje rasti in postopnega zmanjševanja stisk ter simptomov, ki posameznika bremenijo v vsakdanjem življenju.
Verjamem, da je prav odnos eden ključnih dejavnikov psihoterapevtskega procesa. Najpomembnejše življenjske izkušnje se namreč zgodijo ravno v odnosih — v njih lahko doživimo občutek sprejetosti, varnosti in povezanosti, hkrati pa tudi zavrnitev, bolečino ali globoke rane. Skozi odnose oblikujemo občutek o sebi, drugih ljudeh in svetu okoli nas.
Prav zato terapevtski odnos ni zgolj prostor pogovora, temveč prostor, kjer lahko posameznik morda prvič izkusi drugačen način odnosa — bolj varen, stabilen, iskren in sprejemajoč. Raziskave in klinične izkušnje kažejo, da pomemben del učinkovitosti psihoterapije ne izhaja le iz tehnik in metod dela, temveč predvsem iz kakovosti terapevtskega odnosa oziroma terapevtske delovne alianse.
Dragocene izkušnje:





